Sonce žge na pleh in plastiko. Brišeš si čelo, brišeš volan. Kolneš. Skozi okno pihlja, a še vedno je neznosno vroče. Po hrbtu ti teče pot, sedeži so mokri. Situacija ne bi mogla biti bolj neznosna, nakar izza ovinka, ob 1h, sredi največje vročine, zagledaš par komadov na kolesu, sopihajo in gonijo v hrib. Gledaš in pokomentiraš: "Mislim.., pa kaj je s temi ljudmi? Pa saj niso normalni?"
Nekoč se znajdeš v obratni situaciji in od takrat dalje boš tiho. Naslednjič, ko koga zagledam, se bom spomnil, da sem tudi jaz odšteval kilometre do večerne mrzle Žuje.
Kakorkoli. Junija smo pustili avto v Zadru in se vkrcali na trajekt za Dugi otok. Potem smo gonili, po vetru, nekam, toliko časa, kolikor smo pač lahko. In ja, tudi tisti z največ kondicije so kleli. Dugi ni tako nedolžen, kot se zdi ob prvem pogledu na zemljevid.
Opombe: teli = tile. Prvi scenarij velja, če nimate oz. nočete uporabljati klime. To sicer ne spremeni dejstva, da se čudiš padalcem, ki sredi dneva na 38°C gonijo v hrib. Pozor, uporaba klime je sicer lahko nevarna. Še nasvet: Negativne učinke klime lahko zmanjšate tako, da armaturno ploščo v avtu premažete z mešanico sodabikarbone in limoninega soka, ki ga 6 dni pustite stati v hladilniku in ga stisnete 2 dni po mlaju.
