Konec februarja nas je zasula Calima. Puščavska nevihta, kot jo na kanarcih bojda ne pomnijo že 30 let. Vsaj po količini nasutega peska. Tega je bilo toliko, da so ga lahko videli tudi vesoljci.
Ne vem, če ste kaj brali. Jaz nisem. A Ian, Škot, ki si je z nama takrat delil kuhinjo v Lajaresu, mi je povedal, da so po TV nekateri turisti neurje primerjali z apokalipso. Tako zaradi vetra, kot zaradi vidljivosti. Verjetno eden tistih, iz rezorta, ki mu zaradi peska ni uspelo prit do hotelskega bazena. Bi ga rad videl en teden v januarski Ljubljani.
Ravno tisti dan sva se odpravila v Cofete. Vasica na zahodnem delu polotoka Jandía (JV del otoka) do katere iz zadnjega večjega mesta potrebujete dobrih 40 minut vožnje po makadamu. Znana je po lepih razgledih na zahodno obalo, a tisti dan si lahko občudoval le kaktuse in koze.
Kljub peščenemu ozračju je bilo na cesti kar nekaj v rute zavitih kolesarjev ter pohodnikov. Na poti nazaj sva pobrala starejšo nemko, ki je ob cesti čakala na odrešilni prevoz. Še preden se je vsedla v avto, je potožila, da je pojedla za celo kosilo peska.
V avtu je bilo sprva nekaj tišine. Angleško ni znala, moja nemščina pa stagnira od srednje šole, ko sem še redno šprehal pred tablo. Čez čas se opogumim.. nekaj momljam, kje je bila in kam jo peljem. Nato pripomnim.. Ja, es ist nicht gut tag für spazieren. Sledil je grenak nasmeh in tišina. Šit. Sem jo užalil? Ona s pohodnimi čevlji in profesionalnimi pohodnimi štumfi lazi čez hribovje.., jaz pa si mislim, da ona malo špancira naokoli.
No, ko sva jo odložila v Moro Jable, se je nasmejala in mi stisnila roko. Mi je odleglo.
Sicer je z nama vse OK. Že dober mesec sva samoizolirana in, ker že vsi sprašujete :p, nisva ena tistih, ki so zavrnili vladni let iz kanarcev.