Že okoli 6h smo varnostnika vprašali, če lahko na koncert nesem fotič. "Ne, itak". Pustil sem ga v hostlu, spili smo deci, pojedli hotdog in šli noter. Ker nas niso pregledali, sem se najprej skoraj požrl, nato spil pivo in šel vprašat varnostnike oz. punco z imenom Elena, če grem lahko ven! "Ne, nihče ne more ven" ...
Ni mi dalo miru. Šel sem do nje še 1x, jo pogledal s tistim pogledom in jo prosil, če me spustijo ven.. Ko je vprašala zakaj, ji nisem laga. "Po fotič bi šel.." - "Ne, ne, to ne bo OK,.. varnostnikom bova rekla, da rabiš zdravila." Ko sem ji povedal, da imamo s sabo nosečnico, je bilo to to.
Šla je z mano vse do glavnega vhoda in varnostnikom rekla, da grem lahko ven.. (Elena, 100x hvala!). Nič, šprint do hostla, kjer sem se spomnil, da imam fotič v eni, objektive pa v drugi sobi - varnostni ukrepi. Imeli smo namreč dve sobi, jaz pa ključe le od ene. Šprint nazaj v dvorano, mimo varnostnikov.. "I forgot my keys.., I forgot my keys.." pa mimo Elene.., ki se je samo smejala.. na tribune po ključe od druge sobe, pa spet mimo vseh nazaj v hostel in spet nazaj v dvorano. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tako zavzeto tekel. Se je splačalo!
Za boljši predstavo si lahko zavrtite Little lion man ali pa kar I will wait. Na zadnji fotki še nosečnica. Nelson Mandela Forum, Firenze, Ita, 15. mar 2013
